#201 — Jugoslavija, dediščina Tita in služenje v JLA (dr. Tanja Petrović)

Hej, to je epizoda dvesto ena AIDEA podkasta. Z mano je dr. Tanja Petrović, jezikoslovka in antropologinja, predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Odpreva Jugoslavijo, Titovo zapuščino, služenje v JLA, identiteto, nostalgijo, in se vmes tudi spoštljivo ne strinjava.

Za začetek: zakaj vas je potegnilo v te teme in kako je nastajalo vaše akademsko ozadje?

Študirala sem srbohrvaški jezik in književnost v Beogradu, doktorirala v Ljubljani, nato pa jezik presegla z vprašanji družbe in moči. Zadnjih dvajset let me zanima jugoslovanski socializem, njegova politična in materialna zapuščina ter zakaj je za toliko moških služenje v JLA ostalo tako pomembna, pogosto neizrekljiva izkušnja.

Namesto hitrih šablon sem delala intervjuje, zbirala fotografije in osebne arhive, tudi umetniška dela nastala v vojski. Zgodbe so različne, včasih boleče, in razbijejo idejo, da je bilo vse enostavno, varno in predvidljivo.

Ta vez med moškimi v težkih razmerah se zdi skoraj naravna. Skupni napor, skupna naloga, skupina, ki preseže posameznika.

Ta pripoved je zelo privlačna in se tudi zlorablja, a nekaj resnice ima: v ekstremu se ljudje zbližajo. JLA je to celo načrtno omogočala, ko je mešala jezike, regije, izobrazbe in žrtvovala učinkovitost, da bi ustvarila skupni okvir za radikalno različne fante.

Smisel pride tudi iz skupnega sovražnika. V Londonu med bombardiranjem so ljudje kljub strahu stali skupaj, ker je bilo težko in ker je bilo jasno, zakaj.

Drži, a ne romantizirajmo. Sarajevski prijatelji včasih rečejo, da je bilo med obleganjem več solidarnosti kot danes, kar je grozljivo slišati, in JLA je bila vseeno vojska z disciplino in hierarhijo.

Večina jugoslovanskih nabornikov si vojne ni predstavljala kot realne možnosti, zato je bil del drila absurden. V primerjavi s Sovjetsko zvezo je bilo manj etničnih hierarhij in manj sistematičnega šikaniranja, čeprav je moč oficirjev obstajala.

Je jezik tisto lepilo, ki drži takšna večnacionalna okolja skupaj?

Delno, a ne za vse. Današnja politika pa nas sploh potiska v matrike identitet in sovražnikov, kar oblasti radi uporabijo, recimo v Srbiji, da preusmerijo pozornost od realnih težav.

JLA je šla v drugo smer: skupno osnovo je gradila s ponavljanjem, rutino in učenjem skupnega jezika prakse. Ni bilo važno, ali si iz Ljubljane ali Skopja, pismen ali ne, najbolj je štelo, kakšen človek si.

Negativna čustva mobilizirajo hitreje kot pozitivna. Se da ljudi politično zagnati brez občutka žrtve, če vsi sistemi to znova in znova izrabljajo?

Žrtve so realne in sistemske, tega ne smemo zanikati. Težava nastane, ko identiteta postane edina prizma in solidarnost ne seže prek nje, kar v Srbiji po kruti tranziciji krepi narative o kolektivni krivici in zapira krog.

Občutim tudi poseben ponos, ki zna biti navdihujoč in težak hkrati.

Zadnji protesti so prvič širše povezali tudi Sandžak in Novi Pazar, kar ruši stereotipe in oblastem nevarno rahlja stara deljenja. Tudi šport razkrije različne energije; sama se lažje poistovetim z bolj zadržano, delovno.

Zakaj je ta država, če ji rečeva eksperiment, trajala tako kratek čas?

Ne maram oznake eksperiment. Trajala je približno sedem desetletij in po vojni postala povsem drugačen projekt kot kraljevina, z manj nepismenosti in z velikim družbenim dvigom.

Ker je globalni socializem razpadel, je bila preobrazba skoraj neizbežna. V regiji pa še živijo dediščine, ki jih je vredno varovati: manjše razlike, javni prostor, šole kot mešani kraji, dostopno zdravstvo in določen občutek varnosti.

Nostalgija je močna. Ljudje idealizirajo preteklost, od vrst do banan in džinsa.

Nostalgija za socializmom je posebna, ker jo spremlja velik zgodovinski prelom. Ne gre le za romantiko mladosti; v ozadju je iskanje drugačnega družbenega dogovora, ne samo več izbire na policah.

Jugoslavija je imela tudi solidno proizvodnjo in simbolno mobilnost, recimo prvi družinski avto za mnoge. Danes imamo neskončno ponudbo in goro odpadkov, a to ne odgovarja na vprašanje, v kakšni skupnosti želimo živeti.

Kaj bi iz tistega časa prenesli v današnji okvir?

Vredno je braniti elemente države blaginje znotraj današnjega kapitalizma: socialno varnost, javno zdravstvo, šolstvo in skupni prostor. A trenutna oblika kapitalizma temu ni naklonjena, kar v Srbiji vidimo zelo grobo.

Brez zaupanja in brez boja proti korupciji ne gre. Če se davki ne vračajo v ljudi, sistem izprazni vse dobre namene.

Ko je država državljanu sovražnik, se zapre krog in cveti klijentelizem, ker druge poti ni. Imamo primere, kako javna podjetja ciljno stiskajo najranljivejše in s tem hranijo proračun, ljudje pa rešujejo težave mimo pravil, ker morajo preživeti.

Kako gledate na Tita in pretok informacij takrat, tudi v primerjavi z današnjimi zaprtimi sistemi?

Cenzura je obstajala, a slika ni črno-bela. Bile so številne poti kritike in sodelovanja javnosti: pisma bralcev, tovarniški časopisi, pa celo otroške redakcije v Dečjih novinah in šolski časopisi s pravimi uredništvi in natečaji.

Goli otok je bil strašna krivica, najpogosteje do komunistov samih, in nastal v izjemno negotovem geopolitičnem stisku. To ne opravičuje, a pomaga razumeti. Danes imamo Guantanamo in druge temne točke, pa redkeje vlečemo povezave, ko gre za naš sistem.

Danes lahko vsak objavi vse, kar nosi odgovornost. Slabše bi bilo živeti v družbi, kjer tega ne bi smeli.

Ko ljudje rečejo, da je ‘Tito zgradil’, ali to pomeni, da so mislili na njega, ali na skupnost, ki je stvari dejansko naredila?

Tito je bil simbol države in skupnosti, a sistem ni deloval kot ukaz enega človeka; obstajali so številni kanali odločanja in ljudje so v njih delovali. Tudi pri tovarnah in spomenikih so bile mnoge odločitve sprejete od spodaj skozi zapletene postopke, ne kot osebni ‘naročilnik’ voditelja.

Bi rekli, da ga je večina vseeno podpirala?

Da, sicer družba ne bi funkcionirala, a ideja, da nekdo na vrhu drži vse pod kontrolo, je današnja populistična fantazija, ne realen opis tedanjih procesov. Jugoslavija je bila kompleksna in tudi močna figura ni mogla odločati o vsem.

Zakaj se po svetu, še posebej med mlajšimi, spet dviga zanimanje za socializem, če pa je lahko nevaren in pogosto temelji na lepih obljubah brez kritja?

Obljube so osnova vsake kampanje, a širše gledano je kriza kapitalizma tako globoka, da se socializem vrača kot odgovor in kot simptom tega razkroja; poglejte, kako je za običajne ljudi neznosno živeti v New Yorku. Ljudje ne iščejo utopije, temveč dostojne pogoje: da sta stanovanje in zdravstvo pravici, ne miloščina, in da preživetje ne visi na dobri volji bogatejših.

A ravno v krajih z ‘več države’, recimo v Kaliforniji in New Yorku, stvari ne delujejo, ljudje se množično selijo drugam.

Kalifornija je srce današnjega kapitalizma, zato jo je težko jemati kot zgled socializma; brezdomstvo je tam povezano tudi z duševnim zdravjem in stanovanjsko politiko, zato pravim, da morata biti dom in zdravljenje zagotovljena kot pravici. Več države potrebujemo tam, kjer brez nje ne gre, in prav nam je prišlo, da v Sloveniji nismo šli v šok privatizacije, temveč smo iskali razumno ravnotežje.

Kaj pa primeri, kot sta Kuba ali Venezuela; kako jih pošteno oceniti?

Ne moremo jih brati v vakuumu, saj desetletja sankcij in blokad ohromijo gospodarstvo in načrtovanje, zato rezultati niso primerljivi z državami brez takšnih pritiskov.

Kako gledate na skrajnosti, levo in desno?

Ekstremov nočem, a zgodovina pozna trenutke, ko so ljudje šli braniti temeljne vrednote, kot španski prostovoljci ali partizani; v devetdesetih pa so skrajnosti pri nas proizvedle sovraštvo med sosedi. Raje se vprašajmo, za kaj se borimo danes: za svet, v katerem bodo naši otroci sploh lahko živeli.

Super, hvala za čas in pogovor; nisem pričakoval, da bova proti koncu odprla toliko tem, a je bilo zelo zanimivo. Hvala vsem za pozornost, veseli smo vsake podpore temu projektu, in slišimo se v naslednji epizodi.