#61 — Čofalinko — Dialog

Ajde, gremo na hitro. Zadnji mesec sem razbil sprednji zob in imam najslabšo frizuro v letih, tako da če gledate video, oprostite; audio bo varnejši.

Res sem pozabil to povedati: na faksu me je potegnilo v oglaševanje. Gledal sem Mad Men, sanjal New York. Na mladih kreativcih sva s kolegom zmagala in šla v Cannes. Ena rešitev je bila fake vodka z landing pagom, ki ti pri potrditvi namerno zameša črke, da vidiš, kako pijano tipkaš—dejansko sva to lansirala in ljudje so hoteli svojo flašo. Naslednjič sva naredila fizični AutoDoBox, škatlo za telefone na žurih, da se ljudje pogovarjajo. Case video sva montirala celo noč, zamudila rok—tempo je bil noro stresen.

Kako si to prenašal? Jaz bi ob takih nočeh paničaril, to ni zame.

Bil sem account: vodil kampanje za kozmetiko, avte, banke; TV termini so bili zakupi in se niso smeli zamakniti. Doma na robu joka, zdravje za izkušnje. Ko sva zagnala Astro, sem si rekel, da ne bom več v mitu šestnajst ur na dan. Delam efektivno štiri do pet ur, ideje pogosto priplavajo v spanju, potem jih spravim v izvedbo. Pa ja—odrasel sem nad pekarno, kruh je bil center prehrane; včasih sem še cuker posipal po palačinkah. Nostalgija, ne priporočilo.

Imam svojo no-budget epopejo: z dvema frendoma smo leteli v Valencio skoraj brez denarja. Prvo noč spali na letališču, potem poskus na skrivaj na hotelski zajtrk—tresel sem se, skoraj so nas zalotili. Na plaži so nas hoteli okrast med spanjem. Vrhunec: ponoči smo se neopazno zapeljali z dvigalom na rooftop spa najvišjega hotela in imeli zase bazen in savno. Večino dni smo jedli kruh, pobrali, kar je ostalo na mizah; ob povratku pa absolutni sladkarski binge.

Jaz sem dobil uradno pismo iz Špara, da sem na hitri blagajni odnesel in nisem plačal. V glavi sem odskaniral kartico zvestobe in mislil, da je to to—čuden občutek. Podobno na Petrolu: z appom prižgeš točilni avtomat, natočiš in samo odpelješ; račun pride kasneje kot e-račun v banko. Par sem spregledal in sem že mislil, da me bodo deplatformirali.

Na letališču sem videl trgovino, kjer kartico prisloniš pri vhodu in samo vzameš; kamere in sistemi pripišejo znesek na kartico. Fascinantno, čeprav malo čudno, ker samo prideš in greš.

To je manj čarovnija in bolj sistem: police in produkti so vnaprej znani, kamere te vežejo na košarico in obračunajo. Frikcija pri skeniranju je pogosto hujša kot tehnologija.

Kar me pa res spravlja ob živce: pravila za gesla—velike črke, posebni znaki, stalne menjave—potem pa stranke gesel ne vedo.

Uporabljam upravljalnik gesel in si za vsako storitev generiram unikatno dolgo geslo; Google to danes nudi kar v brskalniku. Reši pol težav.

Za podjetje pa rabiš deljeni trezor, da ni vse vezano na en telefon.

Ja, Google Password Manager je za začetek čisto dovolj.

A ne bi bilo bolje, da so pumpe bolj self-service? Ob točilnem mestu kavomat, prigrizki, hitra avtopralnica, morda naročnina na pranje, da ne čakam in ne hodim posebej v trgovino.

To v Italiji in Ameriki že dela: natočiš, plačaš, avtomati uredijo ostalo. Pri nas so omejitve prostor, gužva in ekonomika enote; Petrol gleda, ali se splača. Naročnine in točke za pranje bi šle, a logistika in regulativa hitro zarežeta.

Kaj pa davki in prispevki? DDV, trošarine, dodatki na pijače… in koliko nas sploh realno nosi sistem?

Prispevki so visoki, delovno aktivnih je premalo glede na vse upravičence. Staranje in nizka nataliteta pritiskata; brez rasti produktivnosti ali dolga ne gre.

Nas lahko reši tehnologija, konkretno AI?

Deloma. Nekateri sektorji bodo skočili, drugi, kot gradbeništvo, počasneje. Že vidimo manj vstopnih pozicij; prilagoditev bo bolela, a je nujna.

Pri gostih, kot je Božo Dimnik, mi je ljubša kronološka struktura. Kako si se lotil takšnega intervjuja?

Kronologija pri takih biografijah zmaga. Filmi, ki vzamejo en dan človeka, kot Ferrari ali Jobs, izgubijo širino; raje grem od začetka do konca.

Zakaj nas tako vleče v 'epic'? Everest, džungle, pingvini… Je Tajska postala mainstream in vsi lovimo posebnost?

Standard se je dvignil in običajno potovanje ne loči več nikogar. Ekstremi hitro postanejo predstava; raje povečam verjetnost dobrih priložnosti kot da lovim outlierje.

Potapljanje me je naučilo spoštovanja. Tiste tajske dečke so morali celo uspavati, da so jih rešili. Kako ti gledaš na varnost pod vodo?

Največja nevarnost je panika – v jamah vsak napačen gib plačaš. Enkrat sem ostal brez zraka zaradi opreme, preklopil na rezervni regulator pri buddyju; jame so psihološko težke.

Kaj je na tvojem bucket listu – igrače ali izkušnje?

Raje vstopam v dobra podjetja in projekte kot da kupujem igrače. Prijatelj je vzel katamaran in je top, jaz bi kapital raje parkiral v biznis.

Jaz sanjam hišo na Kreti in mali avion z licenco, da lahko skačem tja in nazaj. Malo sem tudi fan redundanc – včasih bi kupil stvari v dveh, za ziher.

Avion me mika – lahko bi skupaj naletela ure – vendar to zahteva šolanje, licence in disciplino. In za velike posle Zoom ne zadošča; takšne stvari se sklenejo v živo.

Če imam otroke, kaj naredim zelo praktično: kupim avto ali rečem ne? Kje potegnem črto med udobjem in vzgojo?

Zgodba o princu, ki so ga pred bolečino skrili v palačo, me vodi: brez realnega sveta ne zrasteš. Pri takih stvareh rečem ne, da otrok začuti mejo. Kaj je normalno, je relativno; nočem, da mu kupim nekaj, preden razume, kako se to zasluži.

Jaz bi gledal realno: če avto rabi za delo, super, ampak sem starš, ne samo prijatelj. Empatija mi pride iz tega, da se spomnim, kako sem se kdaj počutil reven med bogatimi; hitro pozabiš te občutke in začneš soditi. Nočem, da me vodijo kompleksi, ampak razmislek.

Razumem ne, a pritisk bo. Vseeno bo otrok živel bolje kot midva. Kje še rečeš da ali ne pri razvadah in brandih?

Če si nekdo sam zasluži drage superge, okej. Če pa otrok dobiva statuse in igrače brez truda, to ni zdravo. Raje postavim mejo in jo skupaj občutimo.

Po naravi sem racionalen in konzervativen: statistika mi pomaga, ne vodi pa vsega. V praksi ostanem fleksibilen, kot pri vožnji: vem, da je statistično nevarno piti in voziti, zato pač ne vozim pijan. Isto s pomembnimi odločitvami: poslušam podatke, a živim v toku.

Še eno: status in izbira. Višji status dvigne privlačnost, ampak ali to potem škodi dolgi zvezi in odločitvi za otroka?

Status ti pomaga na kratek rok, dolgoročno pa ti preveč izbire in DM-ov lahko ruši zvezo. Hollywood je dober laboratorij za to. Več možnosti ni nujno bolje.

Jaz mislim, da ti status lahko prinese partnerko, ki vidi tvoj potencial. Ni nujno, da te izbira uniči; prava te lahko izbere.

Statistika je za mase, ne za mojo odločitev. Jaz izberem eno osebo in stojim za tem. Otroci so ena redkih stvari, ki jih res ne vzameš nazaj, zato tu ne dam življenja v roke številkam.

Moje stališče o otrocih se mehča. Vem, da obstaja boljši časovni okvir in da veliki starostni razmiki zakomplicirajo, a preveč optimiziranja ubije družino. Tudi veščine dogovarjanja v zvezi z leti samskosti oslabijo. Manj hiper racionalno, več naravno.

Hočem potomce. Zavedam se razlike med imeti otroka in ga vzgajati. Strinjam se: če čakaš do petdeset, bodo izzivi ogromni. Bolj zdravo je, da ne čakamo na popolne grafe, ampak zgradimo vezi in vztrajamo.

Hvala za pozornost. Vidimo se naslednjič, verjetno na Krasu, v Ambientovem Dialogu. Če želite podpreti projekt: pustite review in mnenje v Apple Podcasts ali Spotify, pridružite se na YouTubu kot podpornik AIDEA podkesta za pet euro na mesec in dobite benefite, recimo dialog epizode nekaj dni prej, prednost pri kartah za dogodke in novice o knjižni izdaji. Tretja možnost je prijava na AIDEA newsletter prek linka v opisu; pošiljamo ga enkrat na teden, v petek zjutraj, s petimi linki in okvirnim časom branja. Hvala za vsako sekundo vaše pozornosti in se slišimo v naslednji epizodi.