#206 — Žalovanje in bolečina izgube (Renata Jakob Roban)

Hej, jaz sem Klemen in to je epizoda dvesto šest AIDEA podkesta. Gostja je Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic, dolgoletna spremljevalka umirajočih in opora žalujočim. Govoriva o osebni rasti, intuiciji, soočanju s smrtnostjo in poslanstvu, ki pride z nepredvidljivimi preobrati.

Najprej prostor. Tišina, varnost in občutek, da je dovoljeno povedati tudi najtežje. Ko sem prevzela društvo, je bil to krst v medijskih in notranjih viharjih, a vera, intuicija in mirno vztrajanje so me držali, da smo preživeli in zgradili zaupanje.

Velikokrat slišim, da nas življenje pripravi prav na točko, kjer smo. Kako ste to doživeli vi?

Od male punčke sem spraševala, kdo sem in zakaj sem tu, in čutila svobodo možnosti. Pri petnajstih sem na travmatologiji gledala žensko, ki je umrla čisto sama, in takrat sem vedela, da je moje poslanstvo biti ob človeku. Rigidna pravila v šoli so me porinila v relacijsko in družinsko delo, potem pa v hospic in volonterstvo, kjer lahko največ dam.

Na Zahodu radi verjamemo, da se vse reši z voljo in akcijo. Smrt pa te uči meje, prepuščanja in druge vrste moči. Kako vi hodite v to?

Veliko premišljujem, kaj puščam za seboj, a misel na lastno smrt me ne straši. Živela sem polno in precej mirno, in to mi lajša slovo.

Zdi se, da je to povezano z malo obžalovanja in zmernejšimi pričakovanji.

Manj ko si ujet v pravila in bolj ko zaupaš zdravi pameti, lažje živiš in se poslavljaš. Sistem je koristen, a naj ne odvzame odgovornosti in čuta za človeka.

Danes srečo pogosto kupujemo z uspehom ali denarjem. Kaj je za vas polno življenje in mir? Bi šla v kratko vajo?

Seveda. V vaji si na listke zapišeš najbližje in ti jih vzamem, kot da jih odnese nenadna izguba. Čutiš udarec, praznino, besede zmanjka, a ostane priložnost, da drugače živiš to, kar je še tu.

Ko si listke jemala, sem začutil, kako krhek je občutek nadzora. Uči, da izguba pride počasi ali nenadoma in da nas ne preseneti čisto brez priprave.

Včasih smrt pride nežno, drugič pretrga vse. Ljudje takrat živijo v drugem ritmu, kot v svojem filmu, in potrebujejo nekoga, ki zmore sedeti tam brez popravkov, da čas in prostor odpreta notranje kanale.

Kaj pa sledi, ko te preplavi misel, da nas bodo čez nekaj generacij pozabili? Mene to vedno zbode v ego, a odpira tudi pogled na skupno gradnjo.

Naš vpliv teče naprej v ljudeh, s katerimi živimo. Kolektivno gradimo mostove, ki jih bodo drugi uporabljali, tudi če ne poznajo naših imen.

Skupno nam je, da bomo vsi izgubili ljudi, ki jih imamo radi, in na koncu tudi svoje življenje. To je ena skupna resnica, ki preseže prepire.

Življenje je niz slov: od rojstva, šole, odhodov, bolezni in diagnoz do smrti. Obredi in skupnost pomagajo, da tega ne nosimo sami.

Družba pa nas sili v maske in umirjeno lice. V miru je, ko je razlika med notranjim in zunanjim majhna.

Ko si pristen, se lažje zgodi zaupanje in zdrava skupnost. Pri žalovanju pogosto skrijemo čustva v imenu primernosti, a telo si vzame svoj kanal; nekdo joka na glas, drugi otrpne, oboje je človeško.

V hospicu združujemo pravila in odgovornost z veliko zaupanja. Vloge se prepletajo, konflikte zmoremo, ker je temelj varen odnos. Naši prostovoljci so varuhi prehoda, in radi bi posneli film o našem vsakdanu, da pokažemo, kako to delo oblikuje življenja.

Imate zgodbo, ki vas še posebej nosi, ko pomislite na slovo ali žalovanje?

Starša sta izgubila sina, motorista v tujini. Vzela sta njegovo telo domov, ga umila in oblekla, in rekla, da sta bila v tistih urah z njim najbolj povezana. Iz takih izkušenj je zrasla naša kampanja Pravica do poslovitve, ker kratek pogrebni obred ni isto kot osebna, neposredna poslovitev s telesom. Obredi sidrajo realnost, brez njih se ljudje izgubijo.

Zbrali smo tudi knjigo zgodb iz hospica in razvijamo projekt Drevo za življenje, kjer posadiš drevo v spomin in hkrati podpreš programe. Z otroki pa uporabljamo zgodbo o Listku Timiju in ciklih narave, ker otroci smrt razumejo bolj preprosto kot odrasli.

Ljubezen se mi zdi tako neizogibna kot kisik, ki so ga nekoč ustvarile bakterije, še preden je obstajalo vse drugo. Veliko dobrega ustvarimo, ne da bi sploh vedeli. Hvala, da to delaš in da si prišla.

Hvala tudi tebi. Lepo in pomembno je, kar delaš.

Bodite dobro in se slišimo. Hvala za pozornost, res šteje, še posebej danes. Če želite podpreti projekt, pustite oceno v Apple Podcasts ali Spotify, prijavite se na knjižni newsletter in na obvestila za epizode in live dogodke. Hvala za vsako sekundo vaše pozornosti in se vidimo v naslednji epizodi.