#194 — Svetovna vojna, socializem, ribolov in življenje v Jugoslaviji (Božo Dimnik)

Živjo, jaz sem Klemen in to je epizoda številka sto štiriindevetdeset. Danes je z mano Božo Dimnik – slovenski podjetnik in lobist, ki je igral ključno vlogo pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju Slovenije. Preživel je drugo svetovno vojno in se je vsega še kako dobro spominja. To je njegova življenjska zgodba.

Začniva kronološko. Kje in kako ste odraščali?

Rojen sem v Beogradu, praktično ob dvoru. Oče je bil v kabinetski službi in direktor dvorskih lovišč, doma smo se družili z ljudmi iz vrha. Ena naša sorodnica je bila celo iz rodbine Romanovih. Pred vojno smo se preselili v Ljubljano, oče je potem vodil cerkveni oziroma škofijski sklad in gozdove. Kot otrok sem živel lepo, normalno – dvorišče, igre, počitnice na Bledu – dokler ni prišla vojna. Sedem let sem bil star, ko se je začelo.

Kako ste vojno doživljali v Ljubljani? Ste neposredno videli nasilje?

Slišal sem strele, videl posledice streljanj in racij. Vzdušje je bilo jasno: skoraj vsak Slovenec je čutil odpor do okupatorja. Partizanstvo je bilo prva organizirana oblika upora – večina partizanov in tudi večina domobrancev je bila v osnovi domoljubna, potem pa je to prevzela politika. Komunisti so bili organizirani, zasedali hiše – tudi k nam je prišel Mačekev aparat. Napetost je rodila proti-silo; nekateri sorodniki so se znašli pri domobrancih, nekateri so šli v tujino. To obdobje je bilo ostro polarizirano.

Imeli ste stik z Rupnikom in domobransko zgodbo. Kako ste to videli od blizu?

Oče je poznal generala Rupnika še iz dvorskih časov. Ko sem ga kot fant srečal, je govoril, da so prvi branik pred komunizmom in da računajo na Angleže. Kasneje sem razumel: politika je umazana igra. Manjši del ljudi zlorabi večino, ki si želi samo preživeti. Eni so prisegali na zaveznike, drugi na revolucijo – na terenu pa je bil to predvsem odpor in potem prevzem oblasti.

Kaj se je po prevzemu oblasti zgodilo z vašo družino?

Hišo so nam zaplenili, trofeje odnesli. Oče je kot direktor škofijskega sklada med vojno pomagal tudi partizanom – z denarjem in celo z avtom za ranjenko – a po vojni so ga kljub temu zaprli. Na velikem procesu so priče, ki so ga branile, končale v zaporu; oče je dobil dvanajst let, prestal približno šest. Leta sem prosil in lobiral – preko ribiških poznanstev, pri Rankovićevih ljudeh, kasneje pri Dolancu – da so ga vsaj pomilostili. Rehabilitacije za časa življenja ni dočakal.

Ribolov se vam večkrat pojavi kot rdeča nit. Kako vam je pomagal?

Ribe imam od malega. Kot fant sem jih lovil in prodajal, kasneje pa postal državni prvak v metih. Na tekmah sem spoznal ministre in funkcionarje; čisto pragmatično, ribičija mi je odpirala vrata, ko sem druge poti imel zaprte.

Zakaj medicina in kako ste šli v podjetništvo?

Najprej gozdarska smer, a brez politične odobritve ni šlo. Obrnil sem se v medicino, študiral v Ljubljani – brez denarja, večkrat lačen. Počasi sem si ustvaril mrežo; tujci so prihajali k meni po informacije, sam pa sem poleg zdravništva začel posle z medicinsko opremo – ultrazvoki, terapevtske naprave – in zastopstva v tujini.

Kako je bilo pod socializmom z vstopom tujega kapitala – na primer pri Fructalu?

Vse je šlo preko državnih podjetij in dogovorov. Preko švicarskega partnerja sem omogočil kredite in opremo za tovarno sokov. Odprli smo prodajo v Švici, pomagale so moje trgovske vezi. Marsikaj je bilo tudi osebno – komu je bila Slovenija všeč, kdo se je zaljubil. Provizije so bile različne, a ključna je bila zanesljivost.

In vaša potapljaška zgodba z računalnikom Aladin?

S profesorjem Bühlmannom v Zürichu sva iz tabel naredila potapljaški računalnik Aladin. Jaz sem ga razširil po vzhodnem bloku in Italiji. Potem so me proizvajalci odrezali – velik udarec, a tudi to je del posla.

Kdaj so se za vas začele prave politične spremembe?

Po Titovi smrti se je zrak sprostil. Nova revija je odpirala nacionalna in sistemska vprašanja, v Dragi pri Trstu so nastajale ideje. Od tam naprej so se začeli prvi konkretni pogovori, kako Jugoslavijo preurediti – in potem tudi, kako priti do samostojnosti.

Zakaj smo sploh dosegli mednarodna priznanja, pa takrat ni bilo naklonjenosti do razpada Jugoslavije?

Zaradi nas po svetu. Slovenci in Hrvati smo imeli razpredene skupnosti, telefone v prave pisarne, prijatelje v vladah, medijih in diplomaciji. Vse je šlo čez osebne zveze: klic v Canberro, stik z evropskimi ministri, tudi z Van den Broekom. Brez te mreže ne bi šlo – tako kot pri Judih, le da smo mi takrat delovali neverjetno zbrano in učinkovito.

Kaj pa Ljubljanska banka in hrvaški varčevalci? Povejte kratko in jasno.

Bistvo: na stotisoče hrvaških varčevalcev je obtičalo. Poskušal sem posredovati – šel sem do hrvaškega vrha in ponudil kompromis: pet milijonov mark takoj za najšibkejše, preostalo v nekaj letih. To bi odprlo račun in drastično znižalo našo izpostavljenost. Zavrnili so. Rezultat? Desetletja tožb, ogromni stroški in po moji oceni približno trideset milijard oportunitetne škode, poleg neposredne. To je šolski primer slabega upravljanja in kratkovidnosti.

Zakaj pravite, da gre država na slabše?

Ker smo ohranili preveč starega aparata in miselnosti. Ne nagradimo sposobnih, ne vključimo najboljších ljudi doma in po svetu, bojimo se jim dati priznanje in odgovornost. Politika gleda prekratko; primer banke pove vse. Imamo talent – manjka kultura, ki ga postavi na prava mesta.

Zakaj toliko poudarjate vodo?

Voda je življenje in prihodnost. Jadran je unikat – v mladosti sem na Lošinju gledal drstitvene prizore, ki jih danes ni več. Na Mauritiusu sem videl cvetenje alg do te mere, da so jih čistili z bagri in kamioni. To ni teorija, to je realnost, ko zanemarimo ekologijo. Potrebujemo stroga pravila, red na obali in morju, nadzor in izobraževanje otrok – ko razumejo, začnejo verjeti in delati prav. Tri velike teme so zame jasne: demografija, ekologija in ekonomija – in ekologija je prva, ker govori o preživetju.

Kaj bi danes rekli mladim?

Učite se ekologije, verjemite podatkom in ukrepajte. Demografija in ekonomija stojita in padeta na zdravem okolju. Največji problem je, da ljudje ne vedo in ne verjamejo – vi to spremenite.

Hvala za povabilo. Nisem tu zato, da godrnjam, ampak da dodam, kar vem iz izkušenj. Skrbi me, ker vidim, kako se napake prenašajo na zanamce. A ostajam optimist – dokler si optimist, veš, da se da stvari izboljšati.

Božo, hvala za čas in družbo – užival sem. Hvala tudi vam za poslušanje in pozornost, to mi ogromno pomeni. Če želite podpreti projekt: pustite oceno v Apple Podcasts ali Spotify, lahko se nam pridružite kot podpornik na YouTubu in pomagate tudi finančno – dobite zgodnejši dostop do epizod in prednost pri kartah za dogodke. Prijavite se še na naš kratek newsletter: pet skrbno izbranih linkov z označenim časom branja. Hvala za vsako sekundo vaše pozornosti in se slišimo v naslednji epizodi.